PRAZGODOVINA
Najstarejša sled človeka na Ljubljanskem barju je iz dobe med starejšo in mlajšo kameno dobo. Pred najmanj 7000 leti je bila prva večja poselitev oz. naselitev barjanske kotline. Takratne prebivalce Barja imenujemo koliščarji ali mostiščarji, njihove naselbine pa kolišča oz. mostišča. Ig z okolico je najbolj znan po najstarejši kulturi – kulturi koliščarjev, ki so tu živeli pred 6000 leti. Najstarejše znano ižansko kolišče leži ob novi strugi potoka Resnik (Resnikov graben). Koliščarske naselbine je v letih 1875-1877, med Ižansko cesto in Iščico, prvi raziskal Karel Dežman, kustos Krajnskega deželnega muzeja v Ljubljani. Dežmanova kolišča pomenijo vrh koliščarske kulture na Ljubljanskem barju. Med najdbami prevladuje odlično izdelana in domiselno krašena lončenina. Z vrezanimi simboli, ki je nedvomno služila v kultne namene. Najdbe s kolišč so na ogled v Narodnem muzeju Slovenije ter v Mestnem muzeju Ljubljana.
Ena najizvirnejših najdb koliščarske kulture je glinena, črno žgana in fino zglajena posoda okrašena z vrezi, imenovana idol z Ljubljanskega barja. Upodobljena je človeška figura, oblečena v obleko, okrašeno z vrezi. Izkopanina je stara približno 6000 let, najdena pa je bila na leta 1876 na t.i. Dežmanovem kolišču blizu Iga.
Kolišča na Igu so razglašena za kulturni spomenik državnega pomena, leta 2011 so bila vpisana na Unescov seznam svetovne dediščine!
Od leta 2016 dalje potekajo arheološke raziskave na vzpetini Pungart nad Igom, kjer je bilo odkrito železnodobno naselje – gradišče. Z zaščitnimi arheološkimi izkopavanji na gradišču Pungrt je bila raziskana doslej največja zvezna površina (8.500 m2) znotraj kateregakoli gradišča v Sloveniji. Več o prvih izsledkih na povezavi.
ANTIČNA DOBA
Na širšem območju Ižanskega je bilo najdenih več kot 120 rimskih kamnitih nagrobnikov. Večina se jih je ohranila vzidana v stene srednjeveških stavb (cerkve, grad), zbirka rimskih nagrobnikov – lapidarij je urejen v cerkvi sv. Mihaela v Iški vasi. Med najbolj posebne rimske spomenike na Ižanskem sodi in situ ohranjen nagrobnik v Stajah, ki ga domačini imenujejo Stari dedec. Vklesan je v živo skalo in sodi skupaj z mitrejem v Rožancu med edinstvene rimske spomenike na Slovenskem. Napisi in upodobitve na rimskih kamnitih spomenikih z Ižanskega pričajo o dejavnostih s katerimi so se ukvarjali antični Ižanci (kamnoseštvo, kovaštvo), imena pokojnikov pa odstirajo pogled v jezik, ki so ga staroselci uporabljali pred prihodom Rimljanov. Arheološke raziskave med letoma 2014 in 2017 so prinesle nova vedenja o rimskem naselju na območju današnjega Iga – odkrito je bilo grobišče in del rimske ceste (več: Prvo odkritje rimskega grobišča na Igu, Rimsko grobišče Marof na Igu)
Da je Ig z okolico v resnici imel status domačega mesta, čeprav v pisnih virih navaja zanj le označba vicus, dokazuje:
- več kot 120 rimskih napisov, kar uvršča Ig na četrto mesto v Sloveniji, takoj za Ptujem, Emono in Celjem;
- izredna cestna in vodna povezanost z Emono (skozi Ig je vodila pomembna vinicialna cesta proti Reškemu zalivu)
- gospodarska osnova prebivalstva (kamnolomi in kamnoseške delavnice, fužinarstvo in kovaštvo, železova ruda na Ižanskem, gozdarstvo in lesarstvo).
Na Pungartu, prvotno železodobnem gradišču, v pozni antiki pa obzidani trdnjavi, je bila v času največjega razcveta morda naša različica atenske Akropole oz. rimskega Kapitola. Tu so stala svetišča tako državnih rimskih kot domačih bogov.
SREDNJI IN NOVI VEK
Prva znana omemba imena Ig v pisnih virih je iz daljnega leta 1249. Prvotno je ime Ig označevalo širše območje (Ižansko), današnji Ig pa se je imenoval Studenec, po močnih kraških izvirih reke Iščice v središču naselja. Danes je Ig edino naselje v Sloveniji, katerega ime sestavljata le dve črki.
Na vzpetini Pungart, pod katero se je oblikovalo naselje Ig, stoji grad Zonek. 21. marca 1848 je grad napadlo 300 ižanskih kmetov, ki so oplenili grad in zažgali gruntne knjige. Napad je odmeval po celotnem cesarstvu. V spomin na ta prelomni zgodovinski dogodek občina 21. marca praznuje svoj občinski praznik. Grad danes ni dostopen širši javnosti, saj v njem deluje Zavod za prestajanje kazni zapora za ženske.
Ig z Ljubljano povezuje »znamenita« Ižanska cesta zgrajena v letih 1825–1829 na pobudo cesarja Franca I. Prvotno ime ceste je bilo Sonnegger Strasse, po gradu Zonek (Sonnegg) na Igu. Cesto so gradili na način, da so ob trasi ceste najprej izkopali globoka jarka, po katerih je odtekla voda. Nato so položili na osnovo debele butare iz svežih vrbovih vej, jih prekrili s prstjo in nato nasipali s prodom. Ob straneh so zasadili vrbe in jelše, da so utrdili zemljišče ob jarkih. Z izgradnjo Ižanske ceste se je za Ižance za polovico skrajšala pot do Ljubljane, kamor so pred tem morali bodisi po Iščici bodisi po daljši cesti mimo Pijave Gorice in Škofljice.