Zgodovina

PRAZGODOVINA

Najstarejša sled človeka na Ljubljanskem barju je iz dobe med starejšo in mlajšo kameno dobo. Pred najmanj 7000 leti je bila prva večja poselitev oz. naselitev barjanske kotline. Takratne prebivalce Barja imenujemo koliščarji ali mostiščarji, njihove naselbine pa kolišča oz. mostišča. Ig z okolico je najbolj znan po najstarejši kulturi – kulturi koliščarjev, ki so tu živeli pred 6000 leti. Najstarejše znano ižansko kolišče leži ob novi strugi potoka Resnik (Resnikov graben). Koliščarske naselbine je v letih 1875-1877 med Ižansko cesto in Ižico prvi raziskal Karel Dežman, kustos Krajinskega deželnega muzeja v Ljubljani. Dežmanova kolišča pomenijo vrh koliščarske kulture na Ljubljanskem barju. Med najdbami prevladuje odlično izdelana in domiselno krašena lončenina. Z vrezanimi simboli, ki je nedvomno služila v kultne namene.

Deklica

Najizvirnejša najdba koliščarske kulture je poleg drevakov, glinena, črno žgana in fino zglajena posoda okrašena z vrezi, imenovana idol z Ljubljanskega barja. Upodobljena je človeška figura, oblečena v laneno obleko, okrašeno z vrezi. Izkopanina je stara približno 6000 let, najdena pa je bila na leta 1876 na t.i. Dežmanovem kolišču blizu Iga.

Kolišča na Igu so bila razglašena za kulturni spomenik državnega pomena, leta 2011 so bila vpisana na Unescov seznam svetovne dediščine.

 

 

ANTIČNA DOBA

Na širšem območju Ižanskega je bilo najdenih več kot 120 rimskih kamnitih nagrobnikov.  Večina se jih je ohranila vzidana v stene srednjeveških stavb (cerkve, grad), zbirka rimskih nagrobnikov – lapidarij je urejen v cerkvi sv. Mihaela v Iški vasi. Med najbolj posebne rimske spomenike na Ižanskem sodi in situ ohranjen nagrobnik v Stajah, ki ga domačini imenujejo Stari dedec. Vklesan je v živo skalo in sodi skupaj z mitrejem v Rožancu med edinstvene rimske spomenike na Slovenskem. Napisi in upodobitve na rimskih nagrobnikih z Ižanskega pričajo o dejavnostih s katerimi so se ukvarjali antični Ižanci (kamnoseštvo, kovaštvo), imena pokojnikov pa odstrinjajo pogled v jezik, ki so ga staroselci uporabljali pred prihodom Rimljanov. Arheološke raziskave leta 2014 so prinesle nova vedenja o rimskem naselju na območju današnjega Iga – odkrito je bilo grobišče in del rimske ceste (več v članku: Prvo odkritje rimskega grobišča na Igu)

Da je Ig z okolico v resnici imel status domačega mesta, čeprav v pisnih virih navaja zanj le označba VICUS, dokazuje:

  • več kot 120 rimskih napisov, kar uvršča Ig na četrto mesto v Sloveniji, takoj za Ptujem, Emono in Celjem;
  • izredna cestna in vodna povezanost z Emono (skozi Ig je vodila pomembna vinicialna cesta proti Reškemu zalivu)
  • gospodarska osnova prebivalstva (kamnolomi in kamnoseške delavnice, fužinarstvo in kovaštvo, železova ruda na Ižanskem, gozdarstvo in lesarstvo).

StDedecZa varstvo pomembne naselbine je bila v 4. stoletju postavljena trdnjava na Golem, kjer je bila nastanjena kohorta z okoli 800 vojakov. Na Pungartu, prvotno železodobnem gradišču, v pozni antiki po obzidani trdnjavi, je bila v času največjega razcveta morda naša različica atenske Akropole oz. rimskega Kapitola. Tu so stala svetišča tako državnih rimskih kot domačih bogov.

 

SREDNJI IN NOVI VEK

Prva znana omemba imena Ig v pisnih virih je iz daljnega leta 1249. Prvotno je ime Ig označevalo širše območje (Ižansko), kraj Ig pa se je imenoval Studenec, po močnih kraških izvirih reke Iščice v središču naselja. Danes je Ig edino naselje v Sloveniji, katerega ime sestavljata le dve črki.

IzGradNa vzpetini Pungart pod katero se je oblikovalo naselje Ig stoji grad Zonek. 21. marca 1848 je grad napadlo 300 ižanskih kmetov, ki so oplenili grad in zažgali gruntne knjige. Napad je odmeval po celotnem cesarstvu. V spomin na ta prelomni zgodovinski dogodek občina 21. marca praznuje svoj občinski praznik. Grad danes ni dostopen širši javnosti, saj v njem deluje Zavod za prestajanje kazni zapora za ženske.

Ig je z Ljubljano povezan preko »znamenite« ižanske ceste zgrajene leta 1827 na pobudo cesarja Franca I.