Zgodovina

KolisceNajstarejša sled človeka na Ljubljanskem barju je iz dobe med starejšo in mlajšo kameno dobo. Pred najmanj7000 leti je ibla prva večja poselitev oz. naselitev barjanske kotline. Takratne prebivalce Barja imenujemo koliščarji ali mostiščarji, njihove naselbine pa kolišča oz. mostišča. Ig z okolico je najbolj znan po najstarejši kulturi – kulturi koliščarjev, ki so tu živeli pred 6000 leti. Najstarejše znano ižansko kolišče leži ob novi strugi potoka Resnik (Resnikov graben). Koliščarske naselbine je v letih 1875-1877 med Ižansko cesto in Ižico prvi raziskal Karel Dežman, kustos Krajinskega deželnega muzeja v Ljubljani. Dežmanova kolišča pomenijo vrh koliščarske kulture na Ljubljanskem barju. Med najdbami prevladuje odlično izdelana in domiselno krašena lončenina. Z vrezanimi simboli, ki je nedvomno služila v kultne namene.

Deklica

Najizvirnejša najdba koliščarske kulture je poleg drevakov, glinena, črno žgana in fino zglajena posoda okrašena z vrezi, imenovana ženski idol. Upodobljena je ženska, oblečena v laneno obleko, okrašeno z vrezi. Izkopanina je stara približno 6000 let, najdena pa je bila na ižanskem leta 1876 na t.i. Dežmanovem kolišču blizu Iga.

Ižanska pokrajina je kulturni spomenik državnega pomena tako po koliščarskih naseljih, kot po antičnem (rimskem) obodbju. Na tem območju je bilo najdenih preko 120 rimskih napisov oz. rimskih kamnitih nagrobnikov na območju Iga, Staj, Iške vasi, Matene, Tomišlja, Strahomerja in Golega. Vzidani so v stene ljubljanske stolnice, v cerkvi na Igu, Ižanskem gradu, nekaj pa jih je shranjenih v cerkvici sv. Mihaela v Iški vasi kot lapidarij.

SvMihael

 

Da je Ig z okolico v resnici imel status domačega mesta, čeprav v pisnih virih navaja zanj le označba VICUS, dokazuje:

  • več kot 120 rimskih napisov, kar uvršča Ig na četrto mesto v Sloveniji, takoj za Ptujem, Emono in Celjem;
  • izredna cestna in vodna povezanost z Emono (skozi Ig je vodila pomembna vinicialna cesta proti Reškemu zalivu)
  • gospodarska osnova prebivalstva (kamnolomi in kamnoseške delavnice, fužinarstvo in kovaštvo, železova ruda na Ižanskem, gozdarstvo in lesarstvo).

 

StDedecLatinsko ime za Ig doslej ni bilo raziskano, koren Ig izvira iz latinščine ali celo iz prazgodovinskih indoevropskih jezikov, zato najdemo značilna antična ižanska lastna in rodbinska imena.

Za varstvo pomembne naselbine je bila v 4. stoletju postavljena trdnjava na Golem, kjer je bila nastanjena kohorta z okoli 800 vojakov. Na Pungartu, prvotno železodobnem gradišču, v pozni antiki po obzidani trdnjavi, je bila v času največjega razcveta morda naša različica atenske Akropole oz. rimskega Kapitola. Tu so stala svetišča tako državnih rimskih kot domačih bogov.

Posebej je tu potrebno omeniti v živo skalo vklesan spomenik iz 1. st. n.št. imenovan Stari dedec, ki leži med Stajami in Kotom.

Ig je z Ljubljano povezan preko »znamenite« ižanske ceste zgrajene leta 1827 na pobudo cesarja Franca I. Prva omemba imena Ig je zapisana v daljne leto 1249.

 

IzGradNa griču Pungart leži ižanski grad, ki je bil last grofov Speinheimov, Engelshausov, kasneje grofov Auerspergov, ki so med pomladjo narodov, 21. marca 1848, doživeli napad 300 upornih ižanskih kmetov (ižanski grad nekoč). Ti so grad oplenili in zažgali. Na ta dan občina praznuje svoj občinski praznik. V gradu, ki je bil kasneje obnovljen je zdaj Zavod za prestajanje kazni zapora za ženske.

IzGradNek